Moje Poslanstvo je … uh kako resno se to sliši…. 😉 Moje poslanstvo je BITI…. še bolj komplicirano se sliši… Dokler ne razumemo principa, ki nas uči dr. Eric Pearl in to je, da smo sami posebej dovolj, da ne potrebujemo izhajat iz misli: To moram še narediti, pa to bi tudi, aj tega pa nisem uspel/a… Bolje se nam piše, če enostavno SMO.

Težje naredit, kot reči, a ne? Ja, težko se je ustavit in stopiti iz vrtinca pričakovanj drugih, kaj šele svojih! In kdo to lahko sploh naredi, kdo te lahko nauči, če se pa vse že tako hitro vrti in vrti in to tako hitro, da se že tla premikajo?! Nemogoče! Pravljično! Iluzija!

Bi verjel/a, da obstaja struktura, nekaj takega, kar te lahko spravi v red, brez da uporabiš lastno voljo, vero in um? 

Še težje, a ne? 

Kaj pa, če je to mogoče? Kaj pa, če je vse skupaj res? Kaj pa, če to ni tako težko? Kaj pa, če je to mogoče čisto za vsakega, ne glede na vero, raso, spol, starost, če si iz megalomanskega mesta ali pa najmanjše vasice na koncu sveta? 

Kaj če… je vse skupaj res? 

Spomnim se… vsak dan bolj 😀 … ko sem z nakopičenimi težavami, polno glavo (neučinkovitih) misli iskala rešitev iz stiske, ki jo nihče ni videl, razen mene… Ko mi nihče ni znal dati nasveta, kako naj se obrnem, da se bom lahko učila, šla hodit, se veselit in kot prvo z veseljem vstala iz postelje in si planirala dan?! Kdo bi verjel, da ti stanje kot je Hashimotov tiroiditis,  lahko naredi tako zmedo v glavi, pa pravzaprav povsod po celem telesu in tako oteži življenje, a ne moreš nič nareditit iz dneva? Včasih še iz postelje ne vstati!? Takrat, do davnega leta 2005 smo razmišljali malo drugače… Tudi jaz… izredno razumsko bitje, glava je obvladovala celotno moje življenje, poguma ni manjkalo, pa vseeno sem izgubljala energijo za življenje… pa še verjela nisem v to energijo! Ne Boga, ne karkoli kar sem kasneje odkrila…

Januarja 2005 sem z oteklimi nogami in trdimi prsti komaj se skobacavala iz postelje ob 10h dopoldne… Čeprav počutila se nisem slabo… ampak kar sproščeno, da ne bo pomote… iskala pomoč pri zdravnici – pa me je k sreči njen odgovor odvrnil od nje 😉 Pretekel je še kakšen dan pred TV v razmišljanju kaj naj naredim, a si lahko kako pomagam sama? A mi lahko kdo drug pomaga? To ne more bit tako celo življenje, no! To ni normalno!!! Zakaj so drugi lahko tako polni življenja, jaz se pa komaj dvignem iz postelje in to ob 10h dopoldne? Ne morem se učit? Nič si ne zapomnim?… Saj v takem stanju niti delat ne morem! Kaj naj jaz zdaj?! Kaj delam narobe? Kako naj zaslužim denar za življenje?

No, vsa moja zahvala gre lokalni TV, ki je tisti dan  predvajala intervju z dvema gospema, ki sta razlagali njun alternativni pristop k zdravljenju bolezni – hrana, kopeli, olja… uuuaaauuuu, to je toooo! Prehranjevati se ne znam!!!! Jeeee, rešitev je tuuuu!!!! Kopeli? Super! Voda je kul 🙂 Olja… ma dobro, lahko zraven, ni probleema. No, in… denar? Ni ga… Ampak jaz to moram napravit! To je to! To je zame. Ne znam se pravilno prehranjevati in onidve to znata in me bosta naučili. Ampak to je čisto nasprotje kar govorijo zdravniki!? Sicer jih nič ne razumem, ampak vseeno…to je čisto nasprotje!? Kako naj to izpeljem? A je to sploh pametno? Seveda je! A je res? Ampak to je čisto bogokletno razmišljanje! Preverim še pri znancih in prijateljih… 50-50… ampak jaz moram narediti nekaj in probat… Ne glede na to kaj drugi mislijo, če so mnogi proti, če se zdravniki s tem ne strinjajo… kaj če pa je to to? Kaj če mi bo to pomagalo? 

In tako so se začeli moji prvi koraki v neznano , nedovoljeno, nemogoče… in izkazali so se za najboljše korake v mojem življenju. 

Od takrat dalje sem naredila še veliko korakov, ki so šli preko mojih prepričanj in so me pripeljali do tam kjer sem danes.

No, pa smo končno prišli do besed, ki opisujejo moje poslanstvo!

Pospremim vas do vrat v neznano, kjer se začne nemogoče.

Dobrodošli!